Sobivanje v Hiši Jagabab

Thérèse Clerc (1927 – 2016)

V Montreuilu, vzhodnem predmestju Pariza, je oktobra 2012 zaživela medgeneracijska rezidenca Hiša Jagabab (Maison des Babayagas). S tem so se uresničile sanje Thérèse Clerc, ki se je v sredini devetdesetih začela boriti za uresničitev svoje »realistične utopije« o sobivanju dam, starejših od 65 let. Glavno vodilo pri tem so ji predstavljala načela samoupravljanja, solidarnosti, državljanskosti, skrbi za okolje in feminizma, za katere se je pobudnica projekta zavzemala vse svoje življenje. Prvih nekaj let je večino dela opravila sama, kasneje pa se je okoli nje zbrala manjša skupina somišljenic. Leta 1999 so si nadele ime Jagababe, ki so ga vzele iz slovanske mitologije, natančneje iz ruskih zgodb o gozdnih duhovih oziroma nekakšni mešanici čarovnic in divjih žena, katerih glavna značilnost je, da so do njih čutili določeno stopnjo strahu tako otroci kot odrasli.

Hiša Jagabab

Skupaj so si začele prizadevati za izgradnjo hiše, v kateri bi lahko starejše ženske neobremenjeno sobivale brez stigme starostne onemoglosti in aktivno preživljale jesen svojega življenja. Leta 2011 se je začela gradnja hiše z 21-imi garsonjerami in skupnimi prostori (dve konferenčni dvorani), ki je v celoti prilagojena bivanju starejših oseb. Celoten projekt je stal 3,8 milijona evrov, hiša pa je v lasti občine Montreuil, za gradnjo pa so zbrali denar države, pokrajine in občine, socialnega podjetja Réunica, nepremičninske družbe Logeo ter posojila javnega sklada. Kasneje so odprli tudi nove podružnice Hiše Jagabab v drugih pariških predmestjih ter v Lyonu. Uspeh sobivanja kaže na globoko resnico v misli Thérèse Clerc: “Živeti dolgo je dobro, starati se dobro pa je še boljše.” To pa pomeni, da je potrebno poskrbeti za “gibanje sive snovi”, pravijo v rezidenci. Zato rezidenca ni le stanovanje, temveč je celotno pritličje namenjeno različnim aktivnostim, vključno z univerzo za starejše občane. Da živijo aktivno, kaže tudi to, da je veliko standovalk dejavnih prostovoljk, vključenih v različne oblike organiziranega prostovoljnega dela.

Strokovni sodelavec projekta HELPS Pavel Koltaj je o Hiši Jagabab pisal v zaključni publikaciji projekta Helps »Da je lažje biti sam«. Po obisku in ogledu hiše, ki so jo opravili ob strokovni ekskurziji projekta HELPS, Koltaj ugotavlja, da je bivanje v tovrstnih sobivanjskih skupnostih občutno cenejše kot bivanje v domovih za starejše. V Franciji na primer znaša povprečen strošek mesečne oskrbe v domu za starejše približno 1.700 evrov, kar je okoli 100 evrov več od povprečne pokojnine. Cene bivanja v hiši Jagabab pa se gibljejo med 200 in 500 evri mesečno v garsonjerah, velikih 25 do 44 m2.

Vsak začetek je težak in tako je bilo tudi v Hiši Jagabab. Ne le, da je od ideje do izgradnje minilo več kot 15 let, začetek delovanja rezidence so zaznamovali tudi spori in konceptualne razlike med pobudnicami projekta. Sobivanje je namreč najprej medosebni, človeški odnos, ki terja spoštljivo uravnavanje medsebojnih razlik, kot vsaka sprememba pa v sebi nosi tudi zrno konflikta.

Zgornji sestavek je povzet po prispevkih »O praksi sobivanja starejših v tujini” avtorja Pavla Koltaja, objavljenega v zborniku “Da je lažje biti sam – 2. del” in novinarskega prispevka na portalu The Frisky.

Več informacij:

Povezane vsebine: