Na staranje prebivalstva nismo pripravljeni.

Mag. Aco Prosnik je nepogrešljiv člen projekta Sobivamo. Vodil je serijo okroglih miz na temo sobivanja, ki smo jih organizirali širom Slovenije, in pri tem združeval znanje in izkušnje kliničnega psihologa in varuha bolnikovih pravic. Ministrica za okolje in prostor v prejšnji vladi Irena Majcen mu je podelila naziv ambasador sobivanja.

Novinar Bojan Tomažič se je z njim pogovarjal za časnik Večer. Za pokušino vam ponujamo nekaj zanimivih misli in vas vabimo, da si preberete celoten intervju, ki je bil objavljen 07. oktobra 2018.

V svojih razmišljanjih mag. Aco Prosnik poudarja, da država ni pripravljena na staranje prebivalstva. »Zato se zdaj največ ukvarjamo, kaj storiti z ljudmi, najpogosteje s starimi gospemi, ki v velikem stanovanju v mestu živijo same. Osamljene so in finančno niso kos vzdrževanju, najemnini, ogrevanju in drugim stroškom. Ženske posebej izpostavljam, ker so na slabšem glede prihodkov, delale so samo 35 let, kar je bila navidezno zanje olajšava, vendar je posledica za pet let slabša penzija. Veliko jih tudi ni bilo zaposlenih za polni čas, ker so bile po starem gospodinjskem principu več z otroki. Ali se da vzdrževati hišo je pri nas postal primarni problem in gotovo se bo še zaostril.«

Mag. Aco Prosnik (Fotografija: Igor Napast, Večer)

Pravi, da »Star ne pomeni nič v letih, ampak pomeni nekoga, ki se je odpovedal življenju, v nasprotju s tistim, ki v enakih letih polno, aktivno živi, prilagojeno sebi, in mu je, če omeniva Maslowa, pri delu pomemben notranji kriterij in ne to, kako ga bodo drugi ocenjevali; doseže avtonomijo in počne stvari, ki njemu ustrezajo.«

»Družina je bila včasih vez, zdaj gre za druženje in kontakte. Ponekod je razločno videti, da je med staršem in otrokom več medsebojnih napetosti in konfliktnosti, razočaranj, neustreznih pričakovanj kot med starimi starši in vnuki. V tem odnosu je medsebojno sporazumevanje bistveno bolj tolerantno. Malo humoristično povedano temelji na tem, da drug drugega ne jemljejo čisto resno, zna pa biti vez pogosto pristnejša. Gre za bolj svoboden odnos, noben od drugega ne pričakuje veliko, lahko pa skupaj živijo. Mlade babice in dedki imajo lahko kar pomembno vlogo in večgeneracijsko druženje je naravno, sociološko utemeljeno.«

Zanimivo pa ob koncu pogovora povzame stanje v naši družbi, ki vpliva na odnose med otroci in starši, med mladimi, med vnuki in starimi starši: »Ljudje v globini čustev potrebujemo neposredni stik, potrebujemo neposredno bližino. Format ljudi zdaj postaja omejen v največ 30 krat 40 centimetrov ekrana, to ni format 360 stopinj, neskončno nebo in trdna zemlja.«

Celoten intervju z mag. Acom Prosnikom, varuhom bolnikovih pravic in kliničnim psihologom, si lahko preberete v časniku Večer, objavljen je bil v nedeljo, 07. oktobra 2018, lahko pa ga preberete tudi na tej povezaviAvtor intervjuja je Bojan Tomažič.
Fotografija: Igor Napast, Večer

Povezane vsebine: